Otroci s postaje Zoo
včeraj sem gledala Trenja, na pop tv, z Urošem Slakom. O mladih, ki so praktično še otroci, in se pri 12-ih letih že drogirajo .... ne morem verjet,kam je prišel ta svet. Ko sem bila jst ¨mlada¨, tega ni bilo .. vsaj pri tej starosti ne. Ne vem,ali je za to krivo mišljenje modernega sveta, starši, slaba družba, .... v glavnem .. katastrofa! in v takšen svet naj ljudje pošiljajo otroke?! se ne čudim,da pari nočejo imet otrok, res ne. jst se že zdaj bojim za svoje,res.
pri 12letih, smo se otroci moje generacije brezskrbno igrali, plezali po drevesih, se družili s sosedovimi otroci ,... skratka uživali otroštvo. kaj se dogaja zdaj? otroci,seveda tisti,ki imajo srečo da niso že zasvojeni s heroinom!!!! , cele dneve preživijo pred televizijo in računalnikom. prava muka jim je,če jih starši prosijo,naj nesejo smeti - ker je seveda treba ustat izpred računalnika. vedno večji odstotek otrok te starosti pa pohajkuje po mestu,tudi v zelo poznih večernih urah,brez nadzora staršev. saj ni čudno, saj nimajo drugega dela. pol pa zaidejo v salbo družbo starejših, še izkušenih fantov in deklet,ki jih postopoma uvajajo v njihov ¨kul¨ stil življenja. na koncu kako končajo? z iglo v roki,pripravljeni okrast lastne starše,za en odmerek heroina.
za to so pa po moje v veliki meri krivi starši in njihova vzgoja. zakaj se pa jst ne drogiram? sem se ob enem času ravno tako družila z ljudmi,ki so se občasno tudi drogirali. ampak se mi je ob moji vzgoji zdelo resnično zamalo,da bi zapravljala denar, čas in predvsem zdravje za take pizdarije. zakaj sem ob ponujeni travi in marsičemu drugemu,lahko rekla: ne hvala, se mi zdi bolano! ?? res pa,da je potrebna tudi določena mera samozavesti, trme in trdne volje,ampak saj imamo vsak svojo pamet,ne? torej, še vedno stvar vzgoje. samozavest in lastno voljo do odločanja,pametnega odločanja,nam vcepijo prvi starši,šele nato jo sami razvijamo.
pa da pridem do komentarjev, ki so me najbolj spravili na obrate! narkomanov dajat zastonj sterilne igle, metadon,navsezadnje jim gradijo tudi t.i. ¨varne sobe ¨ za uživanje drog?! halo! nqajbolje da jim 2x na dan še podarijo dozo heroina in jim jo medicinske sestre vbrizgajo,da bo ja strokovno! jst bi jih zaprla v kakšno komuno,psihiatrično bolnišnico,da tam preživijo abstinenčno krizo. pa nobenega morfija in podobnih jajc za lajšanje bolečin. nobedn jih ni prisilil v narkomanijo. naj trpijo,bojo vsaj vedeli,zakaj! če ostanejo čisti,naj jim zrihtajo kakšno službo,naj jim pomagajo,jasno. če pa spet zabredejo,tudi prav. ampak nobenih denarnih podpor,varnih sob,metadona,čistih igel!
en narkoman je za tv izjavu,da je ves bolan in gnil od hepatitisa,in ne more delat,zato naj mu dajo penzijo?! ja valda. a so država in davkoplačevalci krivi,da se je okužil? mislimn,da ne.seveda,najprej zabrede,potem naj bi davkoplačevalci, od katerih velika večina trdo dela in gara za vsakdanji kruh in da sploh preživijo,plačevali njemu penzijo,ki je celo življenje zapravil za droge in vse s tem povezano? mislim,to je že smešno!
10. oktober 2008
7. oktober 2008
razočaranje - ves trud je bil zaman
pred enim tednom sem dobila kobilo .. nisem je kupila,ampak jo jaham in skrbim zanjo,ker njeni lastniki nimajo časa zanjo. Kobila ima astmo - treba je močit seno,da ni prahu, nastilj obvezno slama, dajanje sirupa, pa seveda vse kar spada zraven - jahanje, lonžiranje, treningi skakanja, tereni, pa seveda čiščenje.
vsak dan sem hodila k njej,jo božala,se pogovarjala z njo, skrbela za to,da je čimmanj kašljala, jo čistila, vse ... na terenu sva bili, lonžirala sem jo,jahala, celo odličen trening skakanja je bil za nama.
ko že mislim, da boljše ne bi moglo bit - udarec. kobila me dobesedno tako podjebava v glavo, da se niti zajahat ne pusti. 10 minut se mučim z njo,jo božam prigovarjam ,.. nič. ona vztraja - jst korak proti njej, ona korak proč od mene. in tako jovo na novo 10 vminut. jst popizdim,in odpeljem iz maneže. razsedlam, in jo v joku (ne žalosti,ampak čistega besa) spakiram kjer je bla do zdaj - v box.
prav,če ji no do moje družbe, če je preveč pametna zame, pa naj bo kjer je bla zdej par mesecev - sama v boxu. če je njej ok, je tudi meni. še manj dela bom imela.
zakaj sem tako hitro obupala? ne vem,enostavno me je tako razpizdila in spravila na take obrate,da bi jo najraje s kolom pretepla. mogoče sva imeli obe slab dan. mogoče. lahko bo drugič bolje, ali pa enostavno ne bom nikoli ugotovila,ker se ne bom več ukvarjala z njo. vsak neumen konj me pa ne bo imel za norca. bo predvsem ona na slabšem, ne jst.
sploh ne morem opisat,kako me je razjezila. če je ne bi takrat odpeljala iz maneže in razsedlala, bi jo po moje z extra debelim kolom nalomila,res. pa nikoli nisem udarila nobene živali.mogoče so na dan prišla kakšna stara čustva, ki so samo čakala,da explodirajo.
v glavnem, še noben konj me ni tako razočaral kot ravno ta kobila - Chanel n.5. čisto mogoče je,da me noben več ne bo razočaral, ker se enostavno ne bom več z njimi ukvarjala. vse bolj se poigravam s to mislijo.
vsak dan sem hodila k njej,jo božala,se pogovarjala z njo, skrbela za to,da je čimmanj kašljala, jo čistila, vse ... na terenu sva bili, lonžirala sem jo,jahala, celo odličen trening skakanja je bil za nama.
ko že mislim, da boljše ne bi moglo bit - udarec. kobila me dobesedno tako podjebava v glavo, da se niti zajahat ne pusti. 10 minut se mučim z njo,jo božam prigovarjam ,.. nič. ona vztraja - jst korak proti njej, ona korak proč od mene. in tako jovo na novo 10 vminut. jst popizdim,in odpeljem iz maneže. razsedlam, in jo v joku (ne žalosti,ampak čistega besa) spakiram kjer je bla do zdaj - v box.
prav,če ji no do moje družbe, če je preveč pametna zame, pa naj bo kjer je bla zdej par mesecev - sama v boxu. če je njej ok, je tudi meni. še manj dela bom imela.
zakaj sem tako hitro obupala? ne vem,enostavno me je tako razpizdila in spravila na take obrate,da bi jo najraje s kolom pretepla. mogoče sva imeli obe slab dan. mogoče. lahko bo drugič bolje, ali pa enostavno ne bom nikoli ugotovila,ker se ne bom več ukvarjala z njo. vsak neumen konj me pa ne bo imel za norca. bo predvsem ona na slabšem, ne jst.
sploh ne morem opisat,kako me je razjezila. če je ne bi takrat odpeljala iz maneže in razsedlala, bi jo po moje z extra debelim kolom nalomila,res. pa nikoli nisem udarila nobene živali.mogoče so na dan prišla kakšna stara čustva, ki so samo čakala,da explodirajo.
v glavnem, še noben konj me ni tako razočaral kot ravno ta kobila - Chanel n.5. čisto mogoče je,da me noben več ne bo razočaral, ker se enostavno ne bom več z njimi ukvarjala. vse bolj se poigravam s to mislijo.
6. oktober 2008
5. oktober 2008
Naročite se na:
Objave (Atom)
